Morda tisto delo doma

Na morje grem! Čeprav sem se odločila spisati tole svojo stran in moj prvi stavek nima nikakršne povezave s tematiko o kateri bom pisala ali pač, pa vendar. Na morje grem!!!

To omenjam samo zato, ker me je ravnokar poklical moj dragi, da greva. Tako na hitro in brez premislekov. Veselje je enostavno preveliko, da bi ga opisala z besedami, kajti mislila sem že, da bom poletje preživela v doma, kjer vlada gneča osmih ljudi in v službi, kjer si sledi betonske prestolnico služim bedno plačko preko študentskega servisa.

Zakaj pa sploh pišem tole? Pojma nimam. Prost dan… kava s kolegi, ki jih muči marsikaj v zvezi s situacijo danes…

Tako je, to je tudi moje življenje, tako kot je življenje večine mojih sovrstnikov, ki nas želja nese nekam, realnost pa drugam.  Živimo v res čudnih časih, ko človek enostavno nima več želje po delu, saj se že v naprej zaveda, da tudi če boš delal ti bo težko. Penzije nas ne skrbijo, prav tako tudi ne delovna doba in skoraj da kmalu tudi prispevki ne več. Kmalu nam bo vseeno ali bo delodejalec plačal to kar mora, ampak bo važno samo da ob koncu meseca lahko plačamo najemnino, kupimo hrano, oblečemo otroke (če si jih upamo imeti) in sebi privoščimo bore malo. Moj dragi kakšno kosilo, kamor prijazno povabi tudi mene, jaz pa kitajsko zapestnico ali pa majčko za 5 evrov.

Ravno sem si na spletu ogledovala ponudbo del in ugotovila, da zame ni nič. Sem pač navadna punca s končano šolo administratorja in kmalu zaključeno izredno izobraževanje za poklic frizerke, kar tako če kdaj pade. Sama sem mnenja, da nikoli ne veš. Je pa res, da v tej branži niti slučajno nisem dovolj zvizirana, da bi se že lahko zaposlila. Torej iščem nekaj, nekaj toliko da je.

Stara sem 25 let in živim pri starših. Bedno je, tako zelo bedno, da me včasih mine volja do vsega.

V hiši je osem ljudi. Nimaš miru karkoli se spraviš. Kuham že dolgo ne več, saj me moti nenehno vmešavanje v mojo kuho, pa naj bo to dobronamerno ali ne. Sem oseba, ki rada dela stvari tako kot si jih sama organiziram. In spet imam problem. Lahko me obsojajo, da sem naduvana in prepametna, vendar na svetu ni šefa ki bi ga lahko prebavila. Enostavno ne zmorem. Vsako delo, ki sem se ga lotila sem opravila odlično, pod pogojem, da so me razumeli, da ne maram dihanja za vrat, ker me naredi nervozno in mi možgani totalno odpovejo.

Kaj sedaj? Konec Avgusta se mi izteče status študenta. Presrečna sem, če lahko k temu dodam še kanček sarkazma. Kaj naj sedaj?? Ogromno prebiram forume in opažam, da so vsi pripravljeni delati vse, skorajda bi se lahko reklo da napol zastonj. Samo zato, da dobijo tistih par evrov od katerih tako ali tako ni nič. No skoraj nič.

Sprašujem se ali je sploh pametno moje razmišljanje vliti v ta dnevnik in tole predstavi naši širni Sloveniji?

Lahko se kar pripravim na komentarje v katerih bo prevladala beseda LENA in stavek POVNO RIT MA VSEGA.

Dobro, grem dalje, tako ali tako še ne vem, če bi sploh objavila.

Najbolj od vseh mojih del, mi je v spominu ostalo obdobje, ko sem za podjetje v kateri je bila zaposlena moja sestrična izvajala promocije. Takrat sem si dovolila spoznati ogromno ljudi. Ne vem zakaj. Enostavno nisem imela nobenih blokad pred tem, če me tujec povabi na kavo, če me povabi na cigaret, če v kavarni prisede in mi pove svojo življenjsko zgodbo. Spoznala sem ogromno zanimivih ljudi in slišala ogromno zanimivih zgodb.

Te ljudje so bili po večini starejši, redne stranke trgovin, s penzjonerskim časom in nasičeni z življenjskimi izkušnjami in brezmejno potrebo da jih z nekom delijo, ki jih bo vsaj malo poslušal.

Morda pridemo še do kakšne zgodbe iz teh kavic, trenutni namen da omenjam te ljudi pa je, da vsakdo ki mi je pripovedoval o prvi zaposlitvi je to pripovedoval z veseljem. Z nekim navdihom, da mu je prvo delo dalo možnost, da zaživi po svoje, si ustvari družino, kupi avto ali stanovanje.

Pač stvari, ki jih običajen človek v življenju pričakuje, če dela.

Kaj pa je danes z nami? Razgovori, morje prošenj za delo, ki vsebujejo že malo manj kot moledovanje in skorajda nobenega odgovora.

Če pa si car in nekaj dobiš in si še večji car in je za nedoločen čas po ene šestih letih, si pa tako ali tako ne upaš zapravljat, ker morda pa jutri zate v tej firmi ne obstaja.

Torej? Kaj sedaj? Vrtimo se v začaranem krogu.

Ker je moj fant nerealno priden in iznajdljiv fant greva čez en teden na morje. Apartma preko službe njegove mame, kar je najugodneje pa bo.

Res je, da dobesedno gara po cele dneve za firmo, ki jo lastnik s svojimi odločitvami počasi potaplja

In morda tudi njegova zaposlitev nebo za dolgo. Vendar sva vseeno tako neodgovorna da greva na dopust. Bog ne daj, da to napišem na kakšen javni forum, zraven pa pojamram, da imam strah pred tem od česa bova živela. Saj me bodo raztrgali.

Glavno vprašanje pa je, ali je to prav?

Ali je prav, da se nekomu kot sem jaz očita, ker ceni svoj čas v službi, ceni sebe in svoje delo toliko, da se ne proda za 500 evrov na mesec???

Je prav, da mi to enostavno ni pravično? Bi res morala moledovati, da sem pripravljena delati karkoli, po cele dneve za tak denar?

Pustimo mame samohranilke in mlade družine, ter ljudi, ki so v taki krizi, da ni kaj za v usta. Te namreč razumem. Vem da bolje malo kot nič.

Naj me kdorkoli obsoja kolikor hoče, ampak meni je to malo mimo. To kar se danes dogaja in situacija  v kateri živimo enostavno ni normalna. Delo ti ne nudi več varnosti, ne zagotovi ti plačanih položnic in najemnine, ne zagotovi ti niti hrane, kaj šele kakšne bolj zdrave hrane, ne nudi ti pogojev da bi si človek vzel kredit in si kupil avto. Bog ne daj da prideš z idejo o svojem stanovanju.

Nepremični so tako svinjsko drage, da se par, torej mož in žena, oba zapufata praktično do konca življenja zato, da imata spodobno streho nad glavo. Pa še tisto jima vzamejo, ko eden izgubi službo in ne zmoreta več plačevati astronomskega pufa.

Otroci? Kaj je to? Žal je za marsikoga danes otroka spravit na svet, tako sebično dejanje, da tudi pomislim več ne. Morda, čeprav sama ne vem če sem pripravljena na to kot ženska, ampak tudi če bi bila in bi si ga brezmejno želela bi to željo odložila na stran.

Pa tudi, stanovanje je (imava možnost biti nekje na svojem), dokončano ni, se nama splača? Hm…

Največji nesmisel v delu nasploh mi je pa to, da ljudje ki opravljajo najtežja dela, ogrožajo svoje zdravje, življenje…. Te reveži so plačani najslabše!! ČE SO!

Sama pač priznam, nimam neke blazne izobrazbe, čeprav neumna nisem :D res pa je da tudi ne pričakujem 3000 evrov na mesec. Samo nekaj dostojnega…  je to res tako težko?

Trenutno sprejemam situacijo in z njo živim, ampak to samo zato, ker upam na bolje. Je pa res, da nič ne kaže na to.

Kaj za vraga se dogaja? 

Zdaj pa grem. Imam ogromno kitajskih cunj za oprat :D Tako delo pa res plemeniti...

P.S

se opravičujem za možne slovnične napake.